»Rokodelstvo v času hitrega tehnološkega razvoja in hiperprodukcije odpira prostor za razmislek ter upočasnitev«

V večini izdelkov selekcije Made in Slovenia lahko zasledimo domiselno interpretacijo značilnosti slovenskega prostora, nastalih v zgodovini – narave, okolja, kulturne produkcije prebivalcev. Tudi vaša serija opletenih steklenic za vodo Flowe, uvrščena v selekcijo Made in Slovenia, je nastala s povezovanjem z lokalnimi rokodelskimi tradicijami: pletarstvom. Kje se ta vaša zgodba začne?

Na začetku sem si sicer predstavljala širšo zgodbo. Veliko sem raziskovala in našla kar nekaj zanimivih lokalnih obrti, na katerih bi lahko gradila svoje ustvarjanje. Bistveno mi je bilo, da izhajam iz lokalnih, trajnostnih materialov in da ima produkcija kratke dobavne poti. Pletarstvo mi je prvo padlo v oči, tu sem se slučajno zataknila. In v tej zgodbi sem že deveto leto. (Smeh.) Drugih obrti mi enostavno še ni uspelo začeti razvijati.

Oblikovalka Darja Malešič z opleteno steklenico za vodo Flowe
Foto: Primož Korošec

‍Kaj vas je pri pletarstvu, ki je že sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja »kot hišna dejavnost našega kmeta že skoraj popolnoma zamrla, kot domača in poklicna obrt pa bila močno v nazadovanju« (razstava Pletarstvo na Slovenskem, Slovenski etnografski muzej, 1973), privleklo?

Morda ravno to, da je res vse lokalno, da material prihaja iz neposrednega okolja. Vrba (oziroma beka) lahko raste na vrtu pletarja ali ob bližnjem potoku, leska pa v bližnjih gozdovih in njihovih obronkih, pogosto tudi na mestih, na katerih se sama znova zaraste. Gre za trajnostni, regenerativni vir – za pletarstvo se uporabljajo zgolj odrezki vej, medtem ko rastlina ostaja in se z rednim obrezovanjem celo obnavlja in krepi. Koruzno ličje in ržena slama sta stranska produkta agroživilske industrije, vendar zahtevata precej ročnega dela že pri sami pripravi pletarskega materiala, saj je treba na primer koruzno klasje ročno pobrati in ličje ločiti. Prav tako je rženo klasje treba ročno požeti, da je primerno za uporabo v pletarstvu. S tem ni malo dela.

Opletena steklenica za vodo Flowe iz beke (vrbe)
Foto: Egidij Rodica

Kako ste prišli do pletarjev, ki sodelujejo z vami?

Najprej sem se oglasila v Rokodelskem centru Ribnica z idejo, da bi se udeležila njihove pletarske šole. Tri leta šolanja so se mi zdela predolga doba, saj sem do kakovostno opletenih izdelkov želela priti čim prej, zato sem raje prosila za kontakte pletarjev. Nekateri so bili pripravljeni sodelovati in tako smo testno začeli opletati steklenice za vodo. Opletanje steklenic ima zgodovinsko tradicijo, nekoč so jih za namen zaščite pri transportu opletali z beko, predvsem večlitrske steklenice za vino. Sama sem si želela, da bi v projektu preizkusili različne materiale in tehnike. Vsak od pletarjev ima namreč svoj izbrani material in tudi preferenčno tehniko, kar je bilo že od nekdaj pogojeno z geografijo in razlikami med posameznimi regijami. Kot zanimivost naj povem, da sem se po vseh teh letih sodelovanj s pletarskimi mojstri letos nazadnje le odločila za pletarski tečaj izdelovanja košar iz vrbe v Prekmurju, hkrati pa zaključila tudi prvi letnik Pletarske šole v Ribnici. Predvsem z namenom, da kot oblikovalka ta rokodelski proces še bolje spoznam.

Opletena steklenica za vodo Flowe iz koruznega ličja z embalažo iz papirja invazivnih tujerodnih rastlin
Foto: Egidij Rodica

Kako pa so pletarji sprejeli vašo idejo o sodelovanju?

Na začetku smo počasi vzpostavljali odnos, preverjali, do kod je eksperimentiranje mogoče. Večina pletarjev, s katerimi sodelujem, razen zadruge Pomelaj iz Prekmurja, pletarstvo dojema skoraj kot prostočasni konjiček. To je po svoje razumljivo, ker gre za zelo zamudno delo, ki se ekonomsko pogosto ne splača. Največ časa namreč vzamejo pripravljalna dela, ki so najmanj vidna: nabiranje, priprava in skladiščenje materiala. Samo pletenje je v primerjavi s tem razmeroma hitro. Ker sem se tega zavedala, sem jih že od začetka spraševala po celotnem času, vloženem v delo, vključno s pripravo materiala. Zdelo se mi je pomembno, da dobimo celostno sliko nastajanja izdelka. Ob sodelovanju so tudi sami sčasoma znali realneje ovrednotiti svoje delo.

‍Opletena steklenica za vodo Flowe iz ržene slame
Foto: Egidij Rodica

Ali embalaža opletenih steklenic za vodo Flowe sledi osnovni ideji izdelka – čim bolj trajnostno in lokalno?

Seveda. Pri steklenicah sem ravno ujela projekt Mestne občine Ljubljana z naslovom Applause (trajnostno ravnanje z invazivnimi tujerodnimi rastlinskimi vrstami po načelih krožnega gospodarstva in filozofije »zero waste«, op. a.), v okviru katerega so izdelali papir iz tujerodnih invazivnih rastlin. Uporabila sem njihov papir iz akacije in japonskega dresnika, omotni tulec pa razvila skupaj z enim izmed lokalnih proizvajalcev embalaž.

Svetilo iz leske Hazel Wave
Foto: Egidij Rodica

Reciva, da se zanimam za nakup do 20 kosov opletenih steklenic za vodo. Me popeljete po postopku od najine prve komunikacije do prejema mojega naročila? Imam na izbiro tudi več različic izdelka (materiali, vzorci ipd.)?

Na voljo je, glede na material, več različic: vrba, koruzno ličje, ržena slama in leska. Vsak material pogojuje različne tehnike pletenja. Če bi šlo za naročilo do 20 kosov, bi najprej preverila, koliko že pripravljenih steklenic imam v zalogi in koliko jih je še treba oplesti. V primeru stekleničk, opletenih z beko (vrbo), imam nekaj že narejenih, pri večjem številu pa bi jih bilo treba doplesti. Poklicala bi pletarko, s katero običajno sodelujem. Če sama ne bi mogla prevzeti celotnega naročila, bi vključila še druge pletarje. Tolikšnega naročila naenkrat še nisem imela. (Smeh.) Steklenice pa imam vedno v zalogi, je pa najboljše, da se »oblekice« napletejo sproti, na sveže, saj gre za naravne materiale, ki sčasoma zbledijo, porumenijo ali potemnijo.

Modularna obutev oziroma čevlji Corn Dolly, katerih del se po končanem življenjskem krogu kompostira (opleteni zgornji del iz koruznega ličja) oziroma reciklira (gumijasti podplat Vibram®).
Foto: Egidij Rodica

Na vaši spletni strani (darjamalesic.net) so predstavljeni tudi drugi vaši izdelki, med drugim svetila iz leske (Hazel Wave), obutev, katere zgodnji del je spleten iz koruznega ličja (Corn Dolly) in preproga, prav tako iz koruznega ličja, ki uporabnika nagovarja, da si jo izdela sam (Pra Preproga). Dobila sem občutek, da želite z materializacijo produktov ozaveščati (svoje) kupce oziroma uporabnike ...

Vsaka serija ima svojo zgodbo z vgrajenim sporočilom, nikoli ne gre zgolj za produkt. Izdelki ponujajo – predvsem lokalne – odgovore na iskanje rešitev. Pra Preproga iz koruznega ličja je na primer nastala med pandemijo covida-19. Nekateri ljudje, ki so takrat prenavljali stanovanja, zaradi zaprtih trgovin niso mogli priti do gradbenega materiala, opreme ipd. Kar je bilo prej samoumevno dobavljivo, ni bilo več na voljo. V tistem času sem razmišljala o naši odvisnosti od drugih, predvsem prebivalcev mest. In tudi, zakaj si ne bi katere stvari izdelali sami? Verjetno ne bi nihče niti pomislil, da bi si zaradi ustavljenih dobavnih verig sam izdelal preprogo. (Smeh.) Ampak v današnjem svetu, ko nove vojne spreminjajo utečene sisteme, ko se lahko ponovno prekinejo dobave … Poudarek te zgodbe je: poskrbi zase. Začni razmišljati o tem, kako bi sam kaj naredil. Pra Preproga je zgolj prispodoba za premik k takšnemu načinu razmišljanja, projekt čevljev Corn Dolly pa na primer opozarja na to, da okoli 95 odstotkov od 20 milijard letno proizvedenih čevljev konča na odlagališčih, saj se obutev zaradi kombiniranih materialov ne da reciklirati. Zato je predlagana rešitev v obliki modularne obutve, katere del se po končanem življenjskem krogu kompostira (opleteni zgornji del iz koruznega ličja) oziroma reciklira (gumijasti podplat Vibram^®).

Obutev oziroma copati Corn Dolly, ki se po končanem življenjskem krogu v celoti kompostirajo.
Foto: arhiv oblikovalke

V vaši predstavitvi na spletni strani Made in Slovenia piše, da prihajate iz modne industrije in da ste po magisteriju na kolidžu Royal College of Art več kot desetletje oblikovali za tuje prestižne blagovne znamke. Kako to, da ste se pozneje odločili za samostojno pot?

Po magisteriju na kolidžu Royal College of Art v Londonu sem takoj začela delati v modni industriji, v kateri je tempo precej intenziven. Od idejne zasnove do predstavitve vzorčne kolekcije običajno mine približno pol leta, nato sledi še proizvodni proces, da oblačila pridejo do trgovin. Danes so ti procesi pogosto še krajši, lahko trajajo le nekaj tednov. Delo je hitro in precej stresno. V tem okolju so se postopoma odpirale tudi nekatere osebne teme in zastavljala vprašanja, ki so vplivala na moj nadaljnji razmislek o delu in načinu ustvarjanja. Obenem sem si po daljši odsotnosti želela ponovno stanovati v Ljubljani in delovati v lokalnem prostoru.

Postaja koncept trajnosti v oblikovanju, tudi zaradi zasičenosti s cenovno dostopnimi, vendar manj kakovostnimi izdelki predvsem iz vzhodnega dela sveta, prevladujoči trend pri nas?

Težko bi rekla, da gre za enopomensko prevladujoči trend, je pa trajnost v oblikovanju vsekakor vse bolj prisotna tema. Po eni strani zaradi zasičenosti trga s cenovno dostopnimi, vendar pogosto manj kakovostnimi izdelki, po drugi pa zaradi večje ozaveščenosti o vplivu proizvodnje na okolje. Zdi se mi, da si kot oblikovalec, kot prvi člen v proizvodni verigi, soodgovoren za to, kakšen vpliv ima tvoj izdelek. Ne le na uporabnika, ampak tudi na širše okolje in družbo. Vsaka odločitev v procesu nosi posledice, tudi okoljske.

Oblikovalka Darja Malešič nas vabi, da si svojo Pra Preprogo iz koruznega ličja izdelamo sami. Navodila za izdelavo: darjamalesic.net/rug.html.
Foto: Mankica Kranjec